Vsak prevajalec se želi s svojim prevodom kar najbolj približati izvirniku. To dosega z uporabo različnih prevajalskih prijemov v skladu s teorijo prevajanja, ki se je izoblikovala v več smeri, ki pa jih lahko okvirno delimo v dve glavni veji. Prva stremi k doseganju funkcionalne oz. dinamične enakovrednosti, druga pa teži k formalni enakovrednosti.
Izvirnik in prevod sta funkcionalno enakovedna kadar je pomen besedila v izvirniku popolnoma ohranjen tudi v prevodu, ko torej služi isti funkciji. Dober primer je leposlovje, kjer je stavčna struktura besedila romana v prevodu lahko popolnoma spremenjena, vendar dosega enak učinek, ki bi z dobesednim prevodom izgubil dodano umetniško vrednost. Nasprotno pa formalna enakovrednost na račun izgube naravnosti ohranja strogo formo, ki je pomembna predvsem pri pravnih besedilih.
Odličen prevod temelji na doseganju ravnovesja med obema načeloma in zato praviloma vsebuje zakonitosti obeh.