Od leta 1940 se je začelo razvijanje poskusov, da bi se s prevodi začeli ukvarjati računalniki in tako nadomestili – mnogokrat mukotrpno in monotono, kdaj pa tudi zanimivo in izzivalno – človeško delo.
Računalniški programi za pomoč s prevodi temeljijo na t.i. prevajalskem spominu programa. Računalniški program tako shranjuje tako izvorni tekst kot tudi ciljni tekst, v katerega je bil prvi preveden. S temi prevodi tako ustvari bazo podatkov, ki služijo kot namigi za nadaljnjo prevajanje besedil. Program izvorno besedilo razbije na segmente, ki so lahko različno dolgi, odvisno od specifik izvornega jezika. Prevodi, ki jih računalniški program uporabi, so lahko že vnaprej zbrana besedila. Nekateri bolj dodelani programi pa svojo podatkovno bazo tvorijo s prevodi istega prevajalca.
Z razvojem in širitvijo interneta pa ponuja tudi ogromna količina tekstov, ki se na internetu nahaja, gromozansko bazo podatkov, ki lahko služi računalniškim programom za pomoč s prevodi. Tudi sami programi pa se vedno bolj razvijajo.
Kljub napredku, ki je bil narejen na tem področju od leta 1940 naprej, pa so človeški prevajalci še vedno nepogrešljivi, ko hočemo s prevodi zadovoljiti komunikacijske potrebe. Človeški jezik je še vedno mnogo preveč kompleksen, da ga bi lahko obvladovali s programi, ki ga strnejo na gole sintagme.